Jeziki ljubezni

Včasih pozabimo, da je jezikov ljubezni več. Televizija nas je zasužnjila v predstavi, da je ljubezen dehteča, romantična, polna roza barve in izgubljenih identitet. Seveda, ko pa se vse osladne nadaljevanje in romantični filmi končajo pri poročni koračnici. Dan potem, ja tisto, pa že sodi v drame, ki niso tako priljubljene. Pod vplivom teh predstav se nam utrinki iz zgodovine naših prastaršev, ki so z ljubeznijo podarili jabolko, se sramežljivo spogledovali  izpod rute, zdijo smešni, skorajda neumni.   

Danes se točno ve, kdaj ima kdo koga rad.  Rad te ima, ko ti kdo kaj da. Pa to ni objem, poljub – ne, rad te ima, tisti, ki ti podari rože, čokolado, prstan, izlet, dopust. Objem ali poljub, ne, to ni nekaj, kar ti je podarjeno, to je nekaj, kar ti pripada. On/ona je moja lastnina in dokler bo vse postlano z rožicami, do takrat se imamo radi. Ko pa ni več metuljčkov, sončnih zahodov in sprehodov, ko nas življenje zagrabi v svoje kremplje kreditov, stresnih služb in pehanja za boljšim življenjem, takrat pa ljubezni ni več. Bolj pravilno povedano: je ne vidimo več. Zakaj je toliko ločitev? Ker tudi v zasebnem življenju živimo tako kot v poslovnem svetu – z neko računico. V zakonu se začne prerivanje kdaj bi kdo moral narediti, kdo bo del svojih obremenitev prekobalil na drugega, ki ima čas in manj stresno službo ali pa preprosto prinese domov manj denarja.... in to prerivanje se nadaljuje vse dokler eden od njiju ne reče: ne grem se več. Prerivanje jima vzame toliko časa, da sploh nista več sposobna videti drobnih dejanj ljubezni. 

Tudi to, da nekdo namesto vas odnese smeti je lahko ljubezenska izpoved. Zakonska zaobljuba pravi v dobrem in slabem. Tako razvajeni in zaslepljeni kot smo, smo osredotočeni samo na »v dobrem«. Nismo pripravljeni potrpeti, se odreči kakšni malenkosti, prilagoditi, če ne vemo kaj bomo v zameno dobili. To pa ni več ljubezen, to je kupčija. Ko se začnejo slabi časi, ko gre podjetju slabo, pa se oziramo za novim delovnim mestom. Kot da bi se iz naših življenj izgubila vsa pristna čustva in je zavladal denar. Kaj dobim, kaj si bom lahko kupil, kaj je pri tem, če žrtvujem moj čas, moj dobiček? V resnici pa samo polnimo praznimo, ki je nastala za izgubljenim srcem.

Nekateri se preobjedajo, drugi pehajo v službi, tretji načrtujejo samomor. Večina jih biva še z nekom, a gre za sobivanje, ki ni živo. Tako so osredotočeni na svoje težave in pomanjkanje, ki nima popolnoma nobene zveze z resničnim pomanjkanjem, lakoto in revščino, ampak je rezultat življenja potem, ko je ugasnila filmska ljubezen in se je začelo resnično življenje, v katerem pa sta govorila vsak svoj jezik ljubezni.