Jeziki ljubezni

Včasih pozabimo, da je jezikov ljubezni več. Televizija nas je zasužnjila v predstavi, da je ljubezen dehteča, romantična, polna roza barve in izgubljenih identitet. Seveda, ko pa se vse osladne nadaljevanje in romantični filmi končajo pri poročni koračnici. Dan potem, ja tisto, pa že sodi v drame, ki niso tako priljubljene. Pod vplivom teh predstav se nam utrinki iz zgodovine naših prastaršev, ki so z ljubeznijo podarili jabolko, se sramežljivo spogledovali  izpod rute, zdijo smešni, skorajda neumni.   

Danes se točno ve, kdaj ima kdo koga rad.  Rad te ima, ko ti kdo kaj da. Pa to ni objem, poljub – ne, rad te ima, tisti, ki ti podari rože, čokolado, prstan, izlet, dopust. Objem ali poljub, ne, to ni nekaj, kar ti je podarjeno, to je nekaj, kar ti pripada. On/ona je moja lastnina in dokler bo vse postlano z rožicami, do takrat se imamo radi. Ko pa ni več metuljčkov, sončnih zahodov in sprehodov, ko nas življenje zagrabi v svoje kremplje kreditov, stresnih služb in pehanja za boljšim življenjem, takrat pa ljubezni ni več. Bolj pravilno povedano: je ne vidimo več. Zakaj je toliko ločitev? Ker tudi v zasebnem življenju živimo tako kot v poslovnem svetu – z neko računico. V zakonu se začne prerivanje kdaj bi kdo moral narediti, kdo bo del svojih obremenitev prekobalil na drugega, ki ima čas in manj stresno službo ali pa preprosto prinese domov manj denarja.... in to prerivanje se nadaljuje vse dokler eden od njiju ne reče: ne grem se več. Prerivanje jima vzame toliko časa, da sploh nista več sposobna videti drobnih dejanj ljubezni. 

Tudi to, da nekdo namesto vas odnese smeti je lahko ljubezenska izpoved. Zakonska zaobljuba pravi v dobrem in slabem. Tako razvajeni in zaslepljeni kot smo, smo osredotočeni samo na »v dobrem«. Nismo pripravljeni potrpeti, se odreči kakšni malenkosti, prilagoditi, če ne vemo kaj bomo v zameno dobili. To pa ni več ljubezen, to je kupčija. Ko se začnejo slabi časi, ko gre podjetju slabo, pa se oziramo za novim delovnim mestom. Kot da bi se iz naših življenj izgubila vsa pristna čustva in je zavladal denar. Kaj dobim, kaj si bom lahko kupil, kaj je pri tem, če žrtvujem moj čas, moj dobiček? V resnici pa samo polnimo praznimo, ki je nastala za izgubljenim srcem.

Nekateri se preobjedajo, drugi pehajo v službi, tretji načrtujejo samomor. Večina jih biva še z nekom, a gre za sobivanje, ki ni živo. Tako so osredotočeni na svoje težave in pomanjkanje, ki nima popolnoma nobene zveze z resničnim pomanjkanjem, lakoto in revščino, ampak je rezultat življenja potem, ko je ugasnila filmska ljubezen in se je začelo resnično življenje, v katerem pa sta govorila vsak svoj jezik ljubezni.

Pasje življenje

Na sprehodu s psom sem razmišljal kaj pravzaprav pomeni izraz pasje življenje, ki ga uporabljamo običajno za opis nečesa napornega. To, da lastnik vstane sredi noči in pelje štirinožca ven,  to že ne more biti to, ker si pes želi iti ven. Tudi to, da kupuje različne brikete, mu v prtljažniku naredi posteljico, da bo udobno potoval do cilja ali pa da vestno  obiskuje veterinarja z njim, nak, to že ni pasje življenje.

Mogoče je to pasje življenje za lastnika, ki veliko časa in denarja nameni temu, da kraljevsko skrbi za psa. Kraljevsko pravim, ker dnevno spremljamo kako mamice vse izžete in s podočnjaki v kamero pripovedujejo čemu vse se odrekajo in kako kolobarijo z denarjem, da bi lahko otroku nudile najosnovnejše. Ta svet je ponorel - po eni strani imamo kopico trgovin s še večjo kopico izdelkov za ugodje psov, mačk, hrčkov, zajčkov, miši in drugih hišnih ljubljenčkov, ki letno obrnejo znatne zneske - pri eni izmed trgovin sem zasledil, da ima na letni ravni realizacijo več kot pol milijona evrov. In to govorim za eno izmed - zato zlahka zatrdim, da Slovenci na leto v trgovinah z malimi živali zapravimo več kot milijon evrov. Na drugi strani imamo tisoče družin, kjer sta oba starša brezposelna, otroci pa ne morejo v šolo ker si tega ne morejo več privoščiti. Če bi samo pet odstotkov denarja, ki ga namenimo oskrbi hišnih ljubljenčkov podarili v dobrodelne namene, bi bil ta svet lepši.

Mogoče pa je pasje življenje izraz za to kako živimo mi. Ne cenimo lastnih zmožnosti, izogibamo se naporu, ne prizadevamo si osebnostno rast in razvoj - v bistvu stremimo k udobju, k zadovoljitvi naših osnovih nagonov. Tako kot žival - odzivamo se na hierarhijo v krdelu in čakamo, daj bomo prišli na vrsto, da s kadavra odtrgamo kos mesa, si potešili žejo ob potoku, zadovoljili paritveni nagon. Tako kot žival nima nobenih drugih ciljev, tako jih tudi mi imamo vse manj.

Bolj kot kvaliteta življenja nas zanima naš kos mesa - plača, vikend, jahta, kaj pa to v resnici pomeni, pa nas ne zanima. In ravno zaradi te naše predanosti nagonom ta sistem teče tako kot teče.