Kdo v resnici smo se razkriva preko drobnih dejanj

Kakšni v resnici smo, se običajno pokaže preko drobnih ravnanj, ki so nam samoumevna, da jih počnemo tako, kot jih počnemo. Mnogokrat na avtocesti opazujem voznike, ki pri vključevanju na prehitevalni pas sploh ne pomislijo, da bo moral nekdo zaradi njih zavirati, samoumevno jim je, da se morajo sedaj, ko so se oni odločili zamenjati pas, vsi prilagoditi njim. Četudi bi morali počakati zgolj za hipec, se raje vrinejo pred zadnji avtomobil v koloni prehitevajočih, kot pa prilagodijo razmeram. To je tisti tip voznikov, ki tudi vozečim na prehitevalnem pasu pred njimi z lučmi pobliskavajo, naj se umaknejo, četudi je pred njimi še nekaj vozil. Ne verjamem, da so to ljudje, ki so sposobni strpne komunikacije, vživljanja v čustva drugih ljudi, razumevanja drugačnih stališč. Jih je pa presneto veliko na naših cestah in očitno tudi v naši družbi.

Opazujem tudi kakšne avtomobile vozijo ti nestrpneži. Praviloma so to avtomobili višjega cenovnega razreda, takšni, kot jih kupujejo zdravniki, odvetniki, poslanci, profesorji…. Navajeni, da je vedno vse po njihovo, da imajo samo oni svoj prav, ostali pa so v njihovi stroki neznalčki, vredni pogleda z dvignjeno obrvjo v stilu, kaj mi boš ti solil pamet. Tako vehementno, kot se obnašajo v življenju sicer, se obnašajo tudi na cesti. Pomembni so samo oni, nikomur se ni potrebno prilagajati, vsi okoli njih so tu zgolj in samo zato, da jim služijo.

Rezultat kopice takšnih posameznikov je družba kot jo imamo. Pohlep je gonilo višjega razreda, ki si dušo pere z različnimi dobrodelnimi plesi Lions in Rotary klubov, se sem ter tja fotografira s prejemnikov zbranih sredstev, potem pa po drugi liniji »uredi« tako, da se na njegov račun steče še kakšen dodaten cekin, zabriše sled do davčne oaze ali jahte v tujini. Tisti naivneži, ki se mu tako potrpežljivo s svojimi clioti, citroenčki, fabiami umikajo na avtocesti, pa naj kar lepo plačujejo davke, darujejo s klicem na to ali ono mobilno številko, si lomijo hrbtenico v službi zato, da bodo mogoče na koncu meseca dobili nekaj sto evrov plače. Smo Slovenci res narod hlapcev, ki ubogljivo prikimava vsem, ki se obnašajo kot gospodarji? Res ne znamo videti za to krinko in spoznati, da so to prazni, globoko preplašeni ljudje, ki grabijo stvari, titule in položaje na kup zato, ker se dobro zavedajo, da so notranje prazni, da ni popolnoma nič kar bi lahko dali tej družbi, razen vrnili kar so si nagrabili? Ali pa smo mogoče kanček mazohistični in jih pustimo, da naj mislijo kako obvladujejo vse, mi pa uživamo ob misli, kako je te ljudi zvečer strah iti spat, kako nemiren bo njihov sen zaradi bojazni, da bodo kmalu razkrinkani in koliko časa zjutraj porabijo zato, da si zopet nadanejo krinko.