Izgorevanje

Včasih, ko se z zadnjimi atomi moči prisilim, da končam nalogo, oddam gradiva, zaključim opravila, od katerih so drugi odvisni, samo zato, da bo sistem nemoteno tekel naprej,  si rečem: »Nikoli več, samo še to, potem pa začnem živeti drugače«.« Razmišljam o tem, da če se ustavim, bo nastala ogromna gospodarska škoda, in kup drugih katastrofalnih posledic, razmišljam o vsem, samo o sebi ne, kako to vpliva name, na moje zdravje, kvaliteto življenja, družino.

Po vzhodnjaških teorijah smo trenutno v dobi kali-juga, grobi železni dobi, ki slovi po egoizmu, zahrbtnosti, pohlepu in podobnih čustvih. Mogoče smo tu pristali, ker smo izgubili občutek za lepo, dobro in pravo. Kaj je tisto, kar nas v resnici žene, da raje kot sprehod z družino izberemo delo na projektu, nujno službeno opravilo, telefonski klic namesto da bi se posvetili otrokovemu izdelku. Nekoč sem slišal, da več kot to, da človek pomaga otroku izbrati pravo pot, ga pri tem podpira in mu omogoči, da razvije vse svoje potenciale, v življenju ne more narediti. Pa se v resnici zavedamo tega? Izgorevamo na delovnih mestih zato, da bodo tisti, ki imajo kapital še malce povečali svoj kupček in si izmislisli kopico domnevnih potreb, za katere potrebujejo še več denarja.  Žrtvujemo najpomembnejše kar imamo – dom , srečo, zdravje, družino, notranji mir, življenje in vse to za nekaj kovancev, ki imajo imaginarno vrednost. Izgorevamo v želji in boji po več, bolje, novejše, tehnološko bolj dovršeno, navznoter pa smo vse bolj prazni in si želimo samo dotika in prijazne besede.  Kdo je v vaših očeh uspešen, srečen, zadovoljen? Tisti, ki opravlja delo, ki je v vaših očeh nekaj povsem vsakdanjega, neglamuroznega ali tisti, ki v najnovejšem modelu avtomobila brzi na vikend? Prav sprašujem se, kje ima ta naš notranji vzgib, delati še več, poskusiti zaslužiti še več in moji družini v zameno za kup stvari odtegniti sebe. Upam, da je res kriva doba, za katero vzhodnjaška teorija pravi, da se trenutno zaključuje.  Ne bi bilo prav, če smo se ljudje pokvarili do te mere, da nimamo več občutka za to, kaj je prava stvar in kaj v življenju res šteje. Mogoče pa nam je bolezen, nesreča, pomanjkanje dano zato, da uspemo videti mimo  želje imeti več in spoznati, da za njo stoji mnogo večja želja, potreba, namen in cilj našega življenja: ljubiti in biti ljubljen. Mogoče ljudje izgorevamo na delovnem mestu zato, ker se ne znamo predati doma, pri opravjanju tistih dejavnosti, ki nas res veselijo ali nam nudijo notranji mir, zadovoljstvo in srečo.  

 Poskusimo, ustavimo se, namenimo nasmeh sosedi, pustimo staro ženičko naj v miru prečka cesto, zahvalimo se trgovki. Več ko bo drobnih lepi dejanj, manj bo slepe gonje za tem kaj vse je še nujno potrebno postoriti, brez česar bo naše podjetje propadlo, pa čeprav tista projektna naloga potem, ko smo se do minute držali roka oddaje, še tri dni stoji na šefovi mizi....  Mar ni bolje, da« izgorevamo«, ker so naši otroci polni energije in hitijo od ene aktivnosti do druge, mar ni bolje, da »izgorevamo«, ker so naši starši betežni in potrebni pomoči?  »Izgorevamo« pravim zato, ker četudi v tistem trenutku neko dejanje za drugega povzroča napor, na dolgi rok daje ogromno zadovoljstva, lepih spominov in občutka, da smo naredili nekaj koristnega, nam polni baterije. Izgorevamo torej samo takrat, kadar služimo napačnemu cilju.