Podplati

Ste se kdaj vprašali o tem kako pomembna je nepomembna stvar je podplat. Ja, podplat na naših čevljih. Še generacija naših staršev je tisti del leta, ko je bila zemlja dovolj topla, ves čas hodila bosa. V času, ko je bila zemlja zmrznjena, pa so samo tisti, bogatejši imeli na voljo čevlje prave številke.  Mogoče so ravno zaradi tega ohranili stik z naravo matero zemljo. Mi pa danes kupujemo čevlje z debelimi podplati, da ja ne bi čutili tal, po katerih hodimo. Odveč so nam vsi kamenčki, vejice, neravnine, skrbi nas samo za naše udobje. In tako ravnamo tudi sicer  v življenju. Skrbi nas samo naše udobje. Nismo se pripravljeni niti malo potruditi za osebno rast, razvoj, če le imamo lažjo, preprostejšo, bolj enostavno pot na voljo. Pot lenobe in užitkarstva.

Naši otroci mogoče na leto hodijo bosi nekaj ur, ko na morju, ob jezeru gredo v ali iz vode. Tiste urice doma, ko ne nosijo copat in kričimo na njih, da se bodo prehladili ne štejem v pravo "bosohodstvo". Mi pa še toliko ne. Letni čas res ni primeren, da bi jutri ali ta vikend sezuli čevlje in se bosi sprehodili po travi, pomislite pa, ko boste naslednjič  vpili na otroke, naj ne skačejo po lužah, da mogoče je v skakanju po lužah veliko več kot zgolj preprosto otroško veselje. In se jim pridružite. Več kot nas bo, ki bomo skakali po lužah in hodili bosi, bolj bo ta svet zopet utirjen, normalen.

Nepomembna vprašanja

Število prebivalcev strmo narašča, vsak dan sta na zemlji dva nova človeka. Koliko novih delovnih mest pa je vzpostavljenih dnevno?

Zemlja je močno preobremenjena z najbolj agresivno vrsto homo sapiens sapiens. Že čez nekaj let nas bo 9 milijard. Ob tem je odstotek sladke vode, ki je na razpolago vsem živim bitjem, nespremenjen, hkrati pa je v zadnjem stoletju izginila polovica sladkovodnih površin. Nekatere reke ne pritečejo več do morij, Čadsko jezero, ki je bilo včasih vidno iz vesolja, se je zmanjšalo za 90%.

Je res vaš največji problem dobiti službo? 

Zaloge vode se izčrpavajo in se ne obnavljajo v zadostni meri, ob tem pa so potrebe po vodi vse večje. Zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva industrija in kmetijstvo potrebujeta vse več vode; potreba po vodi se je v petdesetih letih povečala kar za trikrat. Površina s sušo prizadetih predelov v Evropi  se v zadnjih petnajstih letih povečala s 6 na 15 odstotkov glede na povprečje obdobja od leta 1976 do 1990.  Dodatno pomanjkanje vode povzročajo tudi klimatske spremembe. Višje temperature pospešujejo izhlapevanje, spreminja se vzorec padavin, izginjajo ledeniki, sušijo se reke in jezera.

Je pomanjkanje vode res problem nekoga drugega?

Po nekaterih ocenah je v Evropi več kot 80% kmetijskih zemljišč odvisno od deževnice. Podnebne spremembe povzročajo spremenjen tip in količino padavin, ki se iz leta v leto manjša. Omejena razpoložljivost vode že povzroča težave v mnogih delih Evrope, stanje naj bi se zaradi podnebnih sprememb še poslabšalo, tako da bo delež območij Evrope z velikim pomanjkanjem vode po pričakovanjih narasel s sedanjih 19% na 35% v 70. letih 21. stoletja.

Mar je res ni dovolj?

Projekcija je, da naj bi leta 2050 v 60 državah tega sveta ka 7 milijard ljudi trpleo pomanjkanje vode. Bolj optimistični pravijo, da naj bi trpelo samo 2 milijarde ljudi v 48 državah sveta.  Ne glede na to kakšen bo obseg, eno je znano – pomanjkanje se bo priplazilo postopoma, medtem, ko je naša pozornost usmrejena povsem drugam.  Govorim o katastrofi, ki bo zajela svet v prihodnjih 30 letih.

Koliko ste stari?

Izgorevanje

Včasih, ko se z zadnjimi atomi moči prisilim, da končam nalogo, oddam gradiva, zaključim opravila, od katerih so drugi odvisni, samo zato, da bo sistem nemoteno tekel naprej,  si rečem: »Nikoli več, samo še to, potem pa začnem živeti drugače«.« Razmišljam o tem, da če se ustavim, bo nastala ogromna gospodarska škoda, in kup drugih katastrofalnih posledic, razmišljam o vsem, samo o sebi ne, kako to vpliva name, na moje zdravje, kvaliteto življenja, družino.

Po vzhodnjaških teorijah smo trenutno v dobi kali-juga, grobi železni dobi, ki slovi po egoizmu, zahrbtnosti, pohlepu in podobnih čustvih. Mogoče smo tu pristali, ker smo izgubili občutek za lepo, dobro in pravo. Kaj je tisto, kar nas v resnici žene, da raje kot sprehod z družino izberemo delo na projektu, nujno službeno opravilo, telefonski klic namesto da bi se posvetili otrokovemu izdelku. Nekoč sem slišal, da več kot to, da človek pomaga otroku izbrati pravo pot, ga pri tem podpira in mu omogoči, da razvije vse svoje potenciale, v življenju ne more narediti. Pa se v resnici zavedamo tega? Izgorevamo na delovnih mestih zato, da bodo tisti, ki imajo kapital še malce povečali svoj kupček in si izmislisli kopico domnevnih potreb, za katere potrebujejo še več denarja.  Žrtvujemo najpomembnejše kar imamo – dom , srečo, zdravje, družino, notranji mir, življenje in vse to za nekaj kovancev, ki imajo imaginarno vrednost. Izgorevamo v želji in boji po več, bolje, novejše, tehnološko bolj dovršeno, navznoter pa smo vse bolj prazni in si želimo samo dotika in prijazne besede.  Kdo je v vaših očeh uspešen, srečen, zadovoljen? Tisti, ki opravlja delo, ki je v vaših očeh nekaj povsem vsakdanjega, neglamuroznega ali tisti, ki v najnovejšem modelu avtomobila brzi na vikend? Prav sprašujem se, kje ima ta naš notranji vzgib, delati še več, poskusiti zaslužiti še več in moji družini v zameno za kup stvari odtegniti sebe. Upam, da je res kriva doba, za katero vzhodnjaška teorija pravi, da se trenutno zaključuje.  Ne bi bilo prav, če smo se ljudje pokvarili do te mere, da nimamo več občutka za to, kaj je prava stvar in kaj v življenju res šteje. Mogoče pa nam je bolezen, nesreča, pomanjkanje dano zato, da uspemo videti mimo  želje imeti več in spoznati, da za njo stoji mnogo večja želja, potreba, namen in cilj našega življenja: ljubiti in biti ljubljen. Mogoče ljudje izgorevamo na delovnem mestu zato, ker se ne znamo predati doma, pri opravjanju tistih dejavnosti, ki nas res veselijo ali nam nudijo notranji mir, zadovoljstvo in srečo.  

 Poskusimo, ustavimo se, namenimo nasmeh sosedi, pustimo staro ženičko naj v miru prečka cesto, zahvalimo se trgovki. Več ko bo drobnih lepi dejanj, manj bo slepe gonje za tem kaj vse je še nujno potrebno postoriti, brez česar bo naše podjetje propadlo, pa čeprav tista projektna naloga potem, ko smo se do minute držali roka oddaje, še tri dni stoji na šefovi mizi....  Mar ni bolje, da« izgorevamo«, ker so naši otroci polni energije in hitijo od ene aktivnosti do druge, mar ni bolje, da »izgorevamo«, ker so naši starši betežni in potrebni pomoči?  »Izgorevamo« pravim zato, ker četudi v tistem trenutku neko dejanje za drugega povzroča napor, na dolgi rok daje ogromno zadovoljstva, lepih spominov in občutka, da smo naredili nekaj koristnega, nam polni baterije. Izgorevamo torej samo takrat, kadar služimo napačnemu cilju.

Kaj nam tisti tam zgoraj sporoča(jo).

Če verjamete v obstaj boga, stvarnika, v višje duhovne entitete, v to da obstaja nek vesoljni načrt katerega del smo, potem se sedaj v tej dimenziji in v tem časovnem trenutku dogaja nekaj velikega. In to nam ta vrhovna inteligenca, skozi notranji glas tudi sporoča. Kar se sedaj dogaja je premik Zemlje na višjo energijsko in duhovno raven. 

Vse več nas je tistih, ki iščemo odgovore v alternativnih vedenjih in znanjih. Skozi duhovna vrata vstopamo do resnice, ki je največkrat skrita v nas samih. V zadnjih desetletjih dobivamo vse bolj intenzivne informacije, da se na Zemlji  dogajajo spremembe. Na našem planetu se prebujajo nove, višje energije  kar doživljamo kot notranji nemir in negotovost. Občutek, da se nam vse dogaja z neko časovno naglico izvira prav iz tega, da zemlja hitreje vibrira. Iz 7,8 Hz se je njena vibracijska frekvenca dvignila že na 13 Hz. Sami se tej spremembi počasneje prilagajamo kar tudi povzroča vse te občutke nelagodja in nemira.

Da bo zemlja zamenjala svojo staro ponošeno obleko vidimo tudi v vremenskih anomalijah in nenavadnih zemeljskih pojavih. Ognjeni tornado, ki se je pred nedavnim pojavil v Avstraliji, masovni pogini različnih živalskih vrst, nenavaden zvok z neba, ki je obkrožil severno poloblo ali čuden rdeči dež v Indiji so nekateri, bolj izpostavljeni letošnji dogodki.

Navkljub prepričanju o superiornosti naše vrste nad vsem živim in neživim se ob takih  primerih zavemo, da smo nemočni in nebogljeni, ko se narava odloči, da bo povzdignila svoj glas. Ko ob vseh elementarnih nesrečah začutimo njeno podivjano moč ugotovimo, da smo imeli ves čas pred sabo napačen koncept. Našo evolucijo smo gradili na materialnih temeljih, na tistem kar za Zemljo nima prave vrednosti.

Se še spomnite koliko energije, živcev, sredstev so naši predniki vložili za nakup zazidljivega zemljišča, gradnjo hiše, urejanju okolice, dograjevanju prizidkov, adaptaciji, prenavljanju strehe, oken, zamenjavi pohištva.... Klasičen primer življenskega sloga povprečne slovenske družine. Samo trenutek v našem življenju, ki ga lahko zaznamuje potres ali povodenj in vse kar nam je služilo kot prikaz uspešnosti, podjetnosti, sposobnosti ali celo za hranjenje lastnega ega se v nekaj zemeljskih trenutkih spremeni v nič.

Tako je sedaj na tem našem svetu. Kar smo stoletja gradili, občudovali kot dosežek civilizacije, je lahko v nekaj trenutkih izravnano z zemljo. Moramo postaviti nova izhodišče za evolucijski preskok, ki je sedaj pred nami. Moramo se naučiti jezika, ki nam ga govori mati Zemlja. Moramo doumeti in predvsem sprejeti sporočila, ki nam jih narava pošilja. Tisti, ki ste gledali film Avatar veste na kaj namigujem.

Tudi če pozabimo na možnost jederskega samouničenja, če spregledamo vse črne napovedi o veliki povodnji in cunamijih, o prihodu Nibiruja ali Planeta X, o trku kometa, o tem da se bodo premaknili zemeljski poli in če preslišimo pričevanja Majev, Hopijev ter nekaterih prerokov o bližajočem koncu našega sveta, se vse le ne zdi kot kako znanstveno-fantastično napihovanje. Prav v teh zadnjih letih se dogodki odvijajo z neko eksponentno naglico. Vse, kar se sedaj dogaja se dogaja z razlogom in namenom. Odločitev tistih, ki odločajo o usodi našega sveta je sprejeta. Stari svet se mora porušiti, stari koncept je preživet. Zemlja se je podala na to pot in mi smo na njej le potniki, ki na različnih postajah vstopamo in sestopamo.

Zakonodajna veja oblasti.

Tokratno glasno razmišljanje se vrti okrog naših poslancev, ki predstavljajo zakonodajno vejo oblasti. Ali drugače povedano. Osnovno poslanstvo naših poslancev je sprejemanje zakonov, ki naj bi bili po meri in volji ljudstva. Poslanci so glas ljudstva, kaj ne? Tako nam ti pravijo na jumbo plakatih, ko nas s prisiljenimi, smehljajočimi obrazi prepričujejo, da so primerni za hram demokracije. Obljubljajo nam lepšo, bolj pravično, socialno, moralno, demokratično, pa kaj vem še kako Slovenijo. Skratka, toliko pocukranih besed, da nam za dober mesec, kolikor traje predvolilna kampanija ni potrebno sladkati kave. 

In ko predragi volilci opravimo državljansko dolžnost, ko izberemo svoje kandidate in ko se ti po proporcionalnem volilnem sistemu prebijejo v parlament... Takrat je vsega tega cirkusa konec. Volilci brez vpliva, postanemo blago, ki mu je potekel rok uporabe. Zato se ga za štiri leta umakne s polic poslanske trgovine. Sedaj imajo izvoljeni poslanci pomembnejšo nalogo. Poskrbeti morajo za svoje ugodje, privilegije in bonitete. Čimprej se morajo ukalupiti v utečen parlamentarni sistem. Oni temu rečejo – takoj pričnemo delati, za blaginjo Slovenije. 

In med njihovim odgovornim delom pricurlja tudi kaka aferica na dan. Se še spomnite kako kratkega spomina postanejo, ko jih zalotimo v kakšnih nečednih, nemoralnih ali goljufivih situacijah. Takrat, ko jim zmanjka pravih argumentov se začno sklicevati na zakon. "Ravnali smo skladno z zakonom. Skladno s pravilnikom in zakonom o poslancih ne bomo odstopili, ker za to ni pravne osnove. Kaj zato če smo ponarejali ali prepisovali diplome. Nismo krivi, dokler se nam krivda ne dokaže. In če sem slučajno še včeraj bil goljufiv podjetnik, sem danes poslanec in izvoljenec ljudstva. Zato mi ni potrebno odstopiti, ker v zakonu ni tega določila." In tako sklicevanje na zakon se potem prenese naprej med vplivneže in pomembneže, ki sodijo v vrh slovenske družbene lestvice.  

Toda, da nadaljujem s poslanci. Ker so poslanci zakonodajna veja oblasti, ti sprejemajo zakone, ki so po volji najprej njim - točneje njihovim strankarskim veljakom oziroma tistim, ki so jim blizu. Verjetno veste da pri pripravi zakonov, kjer so v igri veliki zaslužki se v ozadju pojavljajo taki in drugačni lobiji, ki preko dvoumnih in slabih zakonov usmerjajo veter v svoja jadra.

Glede na vse ta dogajanje in dejstva, bi bilo za razmisliti o dopolnitvah zakona o poslancih tako, da bi ti imeli najprej enoletno poskusno obdobe ali drugače povedano, da bi bili poslanci za določen čas. Če smo pred zakonom vsi enaki in če velja pri zaposlovanju, da ima delodajalec najprej možnost zaposlitve za določen čas, zakaj ne bi mi – volilci in davkoplačevalci, kot delodajalec, ki podeljuje poslencem mandat, imeli tudi možnost odpoklica ali prekinitve mandata po enoletnem poskusnem obdobju? Tako bi zmanjšali škodo, ki sedaj nastaja v vsem poslanskem obdobju. Temu bi lahko rekli tudi varčevalni ukrepi po meri državljanov. Ko nam politiki rečejo, da nimamo več časa, da drvimo v bankrot in da moramo takoj sprejeti, "slabe" zakone, zakaj ne bi državljani imeli te pravice, da tudi sami vzamemo stvari v roke in odstavimo nedelavne in nesposobne poslance?  

Prepričan sem, da ne bi imeli več nepovezanih kljukcev, ki sedaj na narodov račun sedijo v nadstandardnih oslovskih klopeh. Verjamem, da bi se s sprejetjem takega zakona vsi poslanci bolj poglobili v delo za katerega so bili izvoljeni. Sprejemali bi bolj razumne in kvalitetne zakone, tudi zato ker bi se ti bali za svojo zaposlitev. Sedaj poslanci (pre)plačujejo svetovalce, da opravljajo njihovo delo. Tu gre za denar iz proračuna in ne iz žepa poslancev. S tako zakonsko varovalko, da bi lahko ločili zrno od poslanskega plevela. 

Toda kako? Verjetno ste vedeli, da lahko 5000 volilcev vloži predlog zakona, ki lahko najde pot do poslanskih klopi. Mogoče pa se med predstavniki zakonodajne veje oblasti najde nekdo, ki bi bil prepravljen vložiti tako dopolnitev zakona o poslancih, ki bi jim oklestil privilegije, ki jih sedaj uživajo. To bi bila znanstvena fantastika...