nedelja, 9. december 2012

GOTOFI SMO vsi, če ne bomo ubrali drugačno pot.

Šokiran sem, ko poslušam zgodbe nemočnih in lačnih družin. Staršev, ki so pred psihičnim zlomom, ker ne morejo nahraniti otrok in sebe. Otrok, ki skrivajo lakoto pred sovrstniki v šoli. Otrok, ki prosijo “božička” (beri državo), da bi jim prinesel hrano, da bi se lahko vsaj enkrat do sitega najedli… In to v Sloveniji? V 21.stoletju?

Smo se borili za tako Slovenijo? Kje je tu socialna država? Kje je tu pravni sistem, zakoni, institucije ki bi reševali stiske teh ljudi. Zakonodajna veja oblasti je znala “zakonsko” poskrbeti za lastne privilegije, ki se pričnejo že v državnozborski menzi. Narod, ki jih je ustoličil, pa je lačen.

Počutim se, kot da bi živel v Etiopiji in ne v deželi, ki je obdana z lesom, vodnimi viri, travnatimi površinami, jezeri, morjem in predvsem rodovitno zemljo, ki bi nam morala omogočiti eksistenco in preživetje.

Ne potrebujemo 3% letne gospodarske rasti na račun potroštništva in divjega kapitalizma. Ne potrebujemo investicij, ki nam uničujejo ekosistem, vodne vire in podtalnico. Ne potrebujemo zgrešenih investicij kot npr. TEŠ-6 ampak obnovljive energetske vire.

Potrebujemo novo razvojno strategijo. Ko govorimo o investitorjih moramo privabiti zelene investitorje. Take, ki so pripravljeni razmišljati zeleno in ne tiste, ki iščejo v tej podaplski deželi le smetišče za odlaganje zastarelih tehnologij.

Slovenija mora najti svojo pot v zelenem turizmu, obnovljivih energijah, inovativnih konceptih, ki vključujejo visoko tehnologijo v službi narave in z njo povezanih ljudi. Predvsem pa v socalni in humani ureditvi družbenega sistema, ki bo pisan na kožo malega človeka. Slovenija mora v pravem smislu besede postati zelena oaza Evrope. To lahko ponudi Evropi in to lahko postane naš prepoznavni znak oz. blagovna znamka. Pokažimo ostali Evropi, da se znamo sami postaviti na noge. Začnimo iskati rešitve in ne izgovore, kot jih danes prepogosto slišimo v smislu to ni po evropskih standardih in zakonodaji…

Smo za Evropo ampak za drugačno Evropo. Tudi v Bruslju jih bo potrebno podučiti kaj pomeni po štajersko “GOTOFI STE!” Cel svet je zavozil zaradi korupcije in klientelizma… zato ne iščimo rešitev zunaj, ker jih ni.

Obrnimo se navznoter in poiščimo rešitve na lastnem dvorišču. Predvsem pa ne nasedajmo našim politikom in bančnikom, ki so prodali dušo in državo za lastne ambicije in interese. Ti nas sedaj poskušajo prepričati, da smo brez tujih vlaganj in svežega kapitala – nagi in bosi. Mogoče res ne bomo hodili oblečeni po zadnji modi, se vozili z novimi prestižnimi avtomobili, imeli zadnji model iPhone v žepu… Ampak. Ne bomo pa lačni!

Kapitalizem, kot ga poznamo danes, je ustvaril družbo privilegirancev in drugorazrednih državljanov. Tega ne potrebujemo, saj imamo dovolj virov in znanja, da lahko začnemo živeti drugače in čez leto ali dve tudi bolje.
Zdaj je pravi čas, da se tudi mi, kot narod spremenimo in da zaključimo z razprtijami in delitvami, ki so nam bile podtaknjene s strani politike. Zaključimo s strankarskim etiketiranjem na vaše in naše ter se odločimo za narodno poenotenje, za prihodnost, ki bo vredna poštenega in delovnega človeka.

Rabimo intelektualce, podjetnike, inovatorje, razumnike in voditelje, ki bodo znali narod popeljali po evolucijski poti, kjer bo na prvem mestu človek in ne kapital. To pričakujejo vsi ti protestniki, ki se zbirajo po slovenskih mestih in krajih. Gre za evolucijo zavesti in razmišljanja. Zgradimo drugačno – boljšo Slovenijo, da jo bodo drugi narodi vzeli za vzor. Ker smo majhni lahko postanemo primer dobre prakse, tako kot je to postala Islandija. A o tem se na široko ne govori, saj se svetovna politična elita tega boji.

Sedaj je čas da postavimo temlje drugačne Slovenije, za nas, naše otroke in njihove potomce.

četrtek, 18. oktober 2012

Jeziki ljubezni



Včasih pozabimo, da je jezikov ljubezni več. Televizija nas je zasužnjila v predstavi, da je ljubezen dehteča, romantična, polna roza barve in izgubljenih identitet. Seveda, ko pa se vse osladne nadaljevanje in romantični filmi končajo pri poročni koračnici. Dan potem, ja tisto, pa že sodi v drame, ki niso tako priljubljene. Pod vplivom teh predstav se nam utrinki iz zgodovine naših prastaršev, ki so z ljubeznijo podarili jabolko, se sramežljivo spogledovali  izpod rute, zdijo smešni, skorajda neumni.   

Danes se točno ve, kdaj ima kdo koga rad.  Rad te ima, ko ti kdo kaj da. Pa to ni objem, poljub – ne, rad te ima, tisti, ki ti podari rože, čokolado, prstan, izlet, dopust. Objem ali poljub, ne, to ni nekaj, kar ti je podarjeno, to je nekaj, kar ti pripada. On/ona je moja lastnina in dokler bo vse postlano z rožicami, do takrat se imamo radi. Ko pa ni več metuljčkov, sončnih zahodov in sprehodov, ko nas življenje zagrabi v svoje kremplje kreditov, stresnih služb in pehanja za boljšim življenjem, takrat pa ljubezni ni več. Bolj pravilno povedano: je ne vidimo več. Zakaj je toliko ločitev? Ker tudi v zasebnem življenju živimo tako kot v poslovnem svetu – z neko računico. V zakonu se začne prerivanje kdaj bi kdo moral narediti, kdo bo del svojih obremenitev prekobalil na drugega, ki ima čas in manj stresno službo ali pa preprosto prinese domov manj denarja.... in to prerivanje se nadaljuje vse dokler eden od njiju ne reče: ne grem se več. Prerivanje jima vzame toliko časa, da sploh nista več sposobna videti drobnih dejanj ljubezni. 

Tudi to, da nekdo namesto vas odnese smeti je lahko ljubezenska izpoved. Zakonska zaobljuba pravi v dobrem in slabem. Tako razvajeni in zaslepljeni kot smo, smo osredotočeni samo na »v dobrem«. Nismo pripravljeni potrpeti, se odreči kakšni malenkosti, prilagoditi, če ne vemo kaj bomo v zameno dobili. To pa ni več ljubezen, to je kupčija. Ko se začnejo slabi časi, ko gre podjetju slabo, pa se oziramo za novim delovnim mestom. Kot da bi se iz naših življenj izgubila vsa pristna čustva in je zavladal denar. Kaj dobim, kaj si bom lahko kupil, kaj je pri tem, če žrtvujem moj čas, moj dobiček? V resnici pa samo polnimo praznimo, ki je nastala za izgubljenim srcem.

Nekateri se preobjedajo, drugi pehajo v službi, tretji načrtujejo samomor. Večina jih biva še z nekom, a gre za sobivanje, ki ni živo. Tako so osredotočeni na svoje težave in pomanjkanje, ki nima popolnoma nobene zveze z resničnim pomanjkanjem, lakoto in revščino, ampak je rezultat življenja potem, ko je ugasnila filmska ljubezen in se je začelo resnično življenje, v katerem pa sta govorila vsak svoj jezik ljubezni.

nedelja, 7. oktober 2012

Pasje življenje



Na sprehodu s psom sem razmišljal kaj pravzaprav pomeni izraz pasje življenje, ki ga uporabljamo običajno za opis nečesa napornega. To, da lastnik vstane sredi noči in pelje štirinožca ven,  to že ne more biti to, ker si pes želi iti ven. Tudi to, da kupuje različne brikete, mu v prtljažniku naredi posteljico, da bo udobno potoval do cilja ali pa da vestno  obiskuje veterinarja z njim, nak, to že ni pasje življenje.

Mogoče je to pasje življenje za lastnika, ki veliko časa in denarja nameni temu, da kraljevsko skrbi za psa. Kraljevsko pravim, ker dnevno spremljamo kako mamice vse izžete in s podočnjaki v kamero pripovedujejo čemu vse se odrekajo in kako kolobarijo z denarjem, da bi lahko otroku nudile najosnovnejše. Ta svet je ponorel - po eni strani imamo kopico trgovin s še večjo kopico izdelkov za ugodje psov, mačk, hrčkov, zajčkov, miši in drugih hišnih ljubljenčkov, ki letno obrnejo znatne zneske - pri eni izmed trgovin sem zasledil, da ima na letni ravni realizacijo več kot pol milijona evrov. In to govorim za eno izmed - zato zlahka zatrdim, da Slovenci na leto v trgovinah z malimi živali zapravimo več kot milijon evrov. Na drugi strani imamo tisoče družin, kjer sta oba starša brezposelna, otroci pa ne morejo v šolo ker si tega ne morejo več privoščiti. Če bi samo pet odstotkov denarja, ki ga namenimo oskrbi hišnih ljubljenčkov podarili v dobrodelne namene, bi bil ta svet lepši.

Mogoče pa je pasje življenje izraz za to kako živimo mi. Ne cenimo lastnih zmožnosti, izogibamo se naporu, ne prizadevamo si osebnostno rast in razvoj - v bistvu stremimo k udobju, k zadovoljitvi naših osnovih nagonov. Tako kot žival - odzivamo se na hierarhijo v krdelu in čakamo, daj bomo prišli na vrsto, da s kadavra odtrgamo kos mesa, si potešili žejo ob potoku, zadovoljili paritveni nagon. Tako kot žival nima nobenih drugih ciljev, tako jih tudi mi imamo vse manj.

Bolj kot kvaliteta življenja nas zanima naš kos mesa - plača, vikend, jahta, kaj pa to v resnici pomeni, pa nas ne zanima. In ravno zaradi te naše predanosti nagonom ta sistem teče tako kot teče.

četrtek, 27. september 2012

Podplati



Ste se kdaj vprašali o tem kako pomembna je nepomembna stvar je podplat. Ja, podplat na naših čevljih. Še generacija naših staršev je tisti del leta, ko je bila zemlja dovolj topla, ves čas hodila bosa. V času, ko je bila zemlja zmrznjena, pa so samo tisti, bogatejši imeli na voljo čevlje prave številke.  Mogoče so ravno zaradi tega ohranili stik z naravo matero zemljo. Mi pa danes kupujemo čevlje z debelimi podplati, da ja ne bi čutili tal, po katerih hodimo. Odveč so nam vsi kamenčki, vejice, neravnine, skrbi nas samo za naše udobje. In tako ravnamo tudi sicer  v življenju. Skrbi nas samo naše udobje. Nismo se pripravljeni niti malo potruditi za osebno rast, razvoj, če le imamo lažjo, preprostejšo, bolj enostavno pot na voljo. Pot lenobe in užitkarstva.

Naši otroci mogoče na leto hodijo bosi nekaj ur, ko na morju, ob jezeru gredo v ali iz vode. Tiste urice doma, ko ne nosijo copat in kričimo na njih, da se bodo prehladili ne štejem v pravo "bosohodstvo". Mi pa še toliko ne. Letni čas res ni primeren, da bi jutri ali ta vikend sezuli čevlje in se bosi sprehodili po travi, pomislite pa, ko boste naslednjič  vpili na otroke, naj ne skačejo po lužah, da mogoče je v skakanju po lužah veliko več kot zgolj preprosto otroško veselje. In se jim pridružite. Več kot nas bo, ki bomo skakali po lužah in hodili bosi, bolj bo ta svet zopet utirjen, normalen.

sreda, 26. september 2012

Nepomembna vprašanja



Število prebivalcev strmo narašča, vsak dan sta na zemlji dva nova človeka. Koliko novih delovnih mest pa je vzpostavljenih dnevno?

Zemlja je močno preobremenjena z najbolj agresivno vrsto homo sapiens sapiens. Že čez nekaj let nas bo 9 milijard. Ob tem je odstotek sladke vode, ki je na razpolago vsem živim bitjem, nespremenjen, hkrati pa je v zadnjem stoletju izginila polovica sladkovodnih površin. Nekatere reke ne pritečejo več do morij, Čadsko jezero, ki je bilo včasih vidno iz vesolja, se je zmanjšalo za 90%.

Je res vaš največji problem dobiti službo? 

Zaloge vode se izčrpavajo in se ne obnavljajo v zadostni meri, ob tem pa so potrebe po vodi vse večje. Zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva industrija in kmetijstvo potrebujeta vse več vode; potreba po vodi se je v petdesetih letih povečala kar za trikrat. Površina s sušo prizadetih predelov v Evropi  se v zadnjih petnajstih letih povečala s 6 na 15 odstotkov glede na povprečje obdobja od leta 1976 do 1990.  Dodatno pomanjkanje vode povzročajo tudi klimatske spremembe. Višje temperature pospešujejo izhlapevanje, spreminja se vzorec padavin, izginjajo ledeniki, sušijo se reke in jezera.

Je pomanjkanje vode res problem nekoga drugega?

Po nekaterih ocenah je v Evropi več kot 80% kmetijskih zemljišč odvisno od deževnice. Podnebne spremembe povzročajo spremenjen tip in količino padavin, ki se iz leta v leto manjša. Omejena razpoložljivost vode že povzroča težave v mnogih delih Evrope, stanje naj bi se zaradi podnebnih sprememb še poslabšalo, tako da bo delež območij Evrope z velikim pomanjkanjem vode po pričakovanjih narasel s sedanjih 19% na 35% v 70. letih 21. stoletja.

Mar je res ni dovolj?

Projekcija je, da naj bi leta 2050 v 60 državah tega sveta ka 7 milijard ljudi trpleo pomanjkanje vode. Bolj optimistični pravijo, da naj bi trpelo samo 2 milijarde ljudi v 48 državah sveta.  Ne glede na to kakšen bo obseg, eno je znano – pomanjkanje se bo priplazilo postopoma, medtem, ko je naša pozornost usmrejena povsem drugam.  Govorim o katastrofi, ki bo zajela svet v prihodnjih 30 letih.

Koliko ste stari?

ponedeljek, 24. september 2012

Izgorevanje



Včasih, ko se z zadnjimi atomi moči prisilim, da končam nalogo, oddam gradiva, zaključim opravila, od katerih so drugi odvisni, samo zato, da bo sistem nemoteno tekel naprej,  si rečem: »Nikoli več, samo še to, potem pa začnem živeti drugače«.« Razmišljam o tem, da če se ustavim, bo nastala ogromna gospodarska škoda, in kup drugih katastrofalnih posledic, razmišljam o vsem, samo o sebi ne, kako to vpliva name, na moje zdravje, kvaliteto življenja, družino.

Po vzhodnjaških teorijah smo trenutno v dobi kali-juga, grobi železni dobi, ki slovi po egoizmu, zahrbtnosti, pohlepu in podobnih čustvih. Mogoče smo tu pristali, ker smo izgubili občutek za lepo, dobro in pravo. Kaj je tisto, kar nas v resnici žene, da raje kot sprehod z družino izberemo delo na projektu, nujno službeno opravilo, telefonski klic namesto da bi se posvetili otrokovemu izdelku. Nekoč sem slišal, da več kot to, da človek pomaga otroku izbrati pravo pot, ga pri tem podpira in mu omogoči, da razvije vse svoje potenciale, v življenju ne more narediti. Pa se v resnici zavedamo tega? Izgorevamo na delovnih mestih zato, da bodo tisti, ki imajo kapital še malce povečali svoj kupček in si izmislisli kopico domnevnih potreb, za katere potrebujejo še več denarja.  Žrtvujemo najpomembnejše kar imamo – dom , srečo, zdravje, družino, notranji mir, življenje in vse to za nekaj kovancev, ki imajo imaginarno vrednost. Izgorevamo v želji in boji po več, bolje, novejše, tehnološko bolj dovršeno, navznoter pa smo vse bolj prazni in si želimo samo dotika in prijazne besede.  Kdo je v vaših očeh uspešen, srečen, zadovoljen? Tisti, ki opravlja delo, ki je v vaših očeh nekaj povsem vsakdanjega, neglamuroznega ali tisti, ki v najnovejšem modelu avtomobila brzi na vikend? Prav sprašujem se, kje ima ta naš notranji vzgib, delati še več, poskusiti zaslužiti še več in moji družini v zameno za kup stvari odtegniti sebe. Upam, da je res kriva doba, za katero vzhodnjaška teorija pravi, da se trenutno zaključuje.  Ne bi bilo prav, če smo se ljudje pokvarili do te mere, da nimamo več občutka za to, kaj je prava stvar in kaj v življenju res šteje. Mogoče pa nam je bolezen, nesreča, pomanjkanje dano zato, da uspemo videti mimo  želje imeti več in spoznati, da za njo stoji mnogo večja želja, potreba, namen in cilj našega življenja: ljubiti in biti ljubljen. Mogoče ljudje izgorevamo na delovnem mestu zato, ker se ne znamo predati doma, pri opravjanju tistih dejavnosti, ki nas res veselijo ali nam nudijo notranji mir, zadovoljstvo in srečo.  

 Poskusimo, ustavimo se, namenimo nasmeh sosedi, pustimo staro ženičko naj v miru prečka cesto, zahvalimo se trgovki. Več ko bo drobnih lepi dejanj, manj bo slepe gonje za tem kaj vse je še nujno potrebno postoriti, brez česar bo naše podjetje propadlo, pa čeprav tista projektna naloga potem, ko smo se do minute držali roka oddaje, še tri dni stoji na šefovi mizi....  Mar ni bolje, da« izgorevamo«, ker so naši otroci polni energije in hitijo od ene aktivnosti do druge, mar ni bolje, da »izgorevamo«, ker so naši starši betežni in potrebni pomoči?  »Izgorevamo« pravim zato, ker četudi v tistem trenutku neko dejanje za drugega povzroča napor, na dolgi rok daje ogromno zadovoljstva, lepih spominov in občutka, da smo naredili nekaj koristnega, nam polni baterije. Izgorevamo torej samo takrat, kadar služimo napačnemu cilju.